Manjši mandrač, notranje mestno pristanišče za ribiške čolne, so v 19. stoletju zasuli s peskom in ustvarili prostorno tržno ploščad, okoli katere so nanizane vse pomembnejše mestne ustanove. Trg so poimenovali po slavnem Pirančanu, violinskem virtuozu in skladatelju Giuseppu Tartiniju (1692–1770). Trg z elipsasto obliko je bil v prvi polovici 20. stoletja končno obračališče električnega tramvaja, ki je povezoval Piran in Portorož.

Benečani so konec 13. stoletja zunaj takratnega obzidja postavili mestno hišo v romansko–gotskem slogu. Njena fasada je bila polna vzidanih grbov in napisnih plošč. Ob koncu 19. stoletja je bila zgrajena nova občinska palača. Na njej je kamnita figura leva z odprto knjigo, ki spominja na čase beneške Serenissime in na staro mestno hišo. V palači je sejna dvorana Domenica Tintoretta, ki jo krasi umetnikovo veliko platno »Marija z otrokom in piranskimi mestnimi očeti«.

Center v občinski palači je odlično izhodišče za spoznavanje Pirana, Portoroža in Istre. Tu se lahko oskrbite z informativnimi in promocijskimi gradivi ali pa se dogovorite za vodene oglede mesta in zaledja.

Tartinijev trg 2,Kjer je danes Mestna galerija, je bila nekoč stara mestna loža, povezana z mestno hišo in s cerkvijo sv. Jakoba. V Loži so se zbirali mestni veljaki, tu je bil tudi urad kataverjev, ki so varovali občinsko premoženje. Mestna galerija je pomembno razstavišče moderne umetnosti in prizorišče odmevnih dogodkov, kot so npr. Piranski dnevi arhitekture. Mestna galerija, Tartinijev trg 3, T: 05 671 20 80

Najstarejša ohranjena hiša na Tartinijevem trgu je bila zgrajena v beneško gotskem slogu v 15. stoletju. Med okni drugega nadstropja ima vzidano kamnito ploščo s stoječim levom in napisom »Lassa pur dir« – Pusti, naj govore. Legenda pravi, da je napis povezan z zgodbo o ljubezni. Premožen beneški trgovec naj bi zgradil hišo lepi mladi Pirančanki, z napisom pa naj bi opravljive meščane opomnil, kako malo mu je mar za njihove govorice. Danes je v prvem nadstropju hiše prodajalna vrhunskih slovenskih penin in kristala, v drugem in tretjem nadstropju pa sta prestižni nastanitvi. Ena se imenuje po beneškem trgovcu Del Bello, druga je Margareta, imenovana po lepi Pirančanki.

Giuseppe Tartini, rojen leta 1692 v Piranu, je bil eden največjih violinistov svoje dobe, cenjen skladatelj in izviren glasbeni teoretik. Ob 200-letnici njegovega rojstva so mu Pirančani želeli postaviti spomenik, ker pa so se dela zavlekla, so bronasti kip mojstra v nadnaravni velikosti na visok podstavek postavili šele leta 1896. Spomenik je delo Benečana Antonia Dal Zotta, podstavek zanj pa je postavil tržaški kamnosek Antonio Tamburlini.

Ena od najstarejših zgradb v mestu, omenjena že leta 1384, je v času Tartinijevega rojstva pripadala plemiški družini Zangrando, iz katere je prihajala Caterina Zangrando, Giuseppova mati. Danes je v umetnikovi rojstni hiši na ogled spominska soba z dragocenimi glasbenikovimi predmeti, kot so posmrtna maska, violina, črtalnik in pisma. Tudi Dvorana vedut z zanimivimi stenskimi poslikavami je vredna ogleda.

Najstarejše mestno jedro je bilo obzidano najbrž že v sedmem stoletju. Del obzidja, ki je obdajalo najstarejši del mesta na področju rta, se v svojem poteku ni spreminjal, potrebno ga je bilo le večkrat temeljito obnoviti. V končni fazi širitve, v začetku 16. stoletja, je t. i. tretje obzidje zaobjelo celoten polotok. V vmesnem času je nastalo drugo obzidje, katerega ostanek so ohranjena Rašporska vrata.

Piransko mestno obzidje je sprva obdajalo staro mestno jedro na Punti. Ko se je mesto začelo širiti proti mandraču, je sproti vključevalo nove četrti, ki so nastajale izven obzidja. Zaradi širitve mesta in za obrambo pred napadi zunanjih sovražnikov so obzidje dograjevali. Ostanki prvega in drugega mestnega obzidja so zdaj vpeti v mestno jedro, opazite jih lahko na sprehodu po piranskih uličicah. Izjemno zgodovinsko vrednost pa ima najobsežnejši ohranjeni ostanek obzidja z obrambnimi stolpi na pobočju Mogorona, ki daje mestu značilno veduto. Tretje obzidje, dokončano v 16. stoletju, je objemalo ves polotok.

Samostan sv. Frančiška je bil najverjetneje ustanovljen še pred letom 1301, ko so minoriti že začeli z gradnjo cerkve. Hrani veliko glasbene literature, stara samostanska knjižnica pa se lahko pohvali s knjigami iz 15. stoletja. V njem še danes živijo bratje minoriti, ki upravljajo samostansko cerkev, nudijo duhovno oskrbo in vodijo duhovne vaje. Križni hodnik predstavlja eno najbolj akustičnih prizorišč v Sloveniji, kjer že vrsto let potekajo številne vrhunske glasbene prireditve. Iz križnega hodnika je vhod v samostansko pinakoteko, kjer so na ogled platna beneških slikarjev.

Cerkev v kompleksu minoritskega samostana, posvečena sv. Frančišku Asiškemu, je bila zgrajena leta 1318. Njena današnja notranjost izvira iz 17., zunanjost pa je iz 19. stoletja. Cerkev krasijo kipi in slike beneških umetnikov ter orgle iz leta 1897. V notranjosti cerkve je med 32 grobnicami pod tlakom tudi grobnica družine Tartini. Za cerkvijo je zvonik s tremi zvonovi iz 13. stoletja.

Manjša cerkev, ki je bila v 15. stoletju zgrajena z zapuščino premožne piranske meščanke, ima nad vhodom sliko Marije Snežne s prizorom čudeža – avgustovskega snega v Rimu. Iz časa baročne predelave v 17. stoletju se je ohranil dragocen cikel oljnega slikarstva, opremljen z rezljanimi okvirji. Med restavriranjem so odkrili dragoceni sliki iz sredine 15. stoletja v tehniki tempere na lesu. Sliki »Križanje« in »Oznanjenje« sta edinstven primer gotskega tabelnega slikarstva v slovenski Istri.

Baročna cerkev stoji na mestu nekdanje srednjeveške cerkve sv. Mihaela. V njej so slike s prizori iz legende o sv. Avguštinu in bogate lesene intarzije. Steno nad glavnimi vhodnimi vrati krasi Brustolonov velik lesen rezljan okvir iz začetka 18. stoletja s sliko »Marija z otrokom«.

Cerkev, zgrajena v 14. stoletju, je današnjo podobo dobila po baročni obnovi v 17. stoletju. Imenuje se po sv. Juriju, zavetniku mesta, ki naj bi leta 1343 Piran rešil pred strašno nevihto. Notranjost cerkve poleg sedmih oltarjev in poslikanega stropa krasijo platna beneške slikarske šole, gotski Križani z začetka 14. stoletja ter kipa sv. Jurija in sv. Nikolaja. Na mestu sedanje cerkve je bila prva krščanska cerkev že v času med 6. in 7. stoletjem.

Krstilnica, zgrajena ob prenovi cerkvenega kompleksa leta 1650, je nadomestila srednjeveško krstilnico, ki je prvotno stala pred cerkvijo. Pri gradnji nove so ohranili tloris stare krstilnice, kupolasto streho in svetlobnico. V novo krstilnico so prenesli tudi okno s pleteninasto ornamentiko in rimski nagrobnik iz 1. stoletja. Ta najstarejši element v krstilnici je bil predelan v krstni kamen. Na dveh straneh kamna je viden relief delfina in krilatega dečka – antični simbol prehoda v onostranstvo.

Zvonik, dograjen v 17. stoletju, je pomanjšana kopija zvonika sv. Marka v Benetkah. Visok je 46,45 m, v njem so štirje zvonovi. Najstarejši, vlit leta 1477, še danes oznanja polne ure. Na zvonik se lahko povzpnete po stopnicah s 15 podesti, ki jih krasijo podobe angelov in napisi v hebrejščini, grščini in latinščini.

Ko postojite na piranski Punti in se razgledujete v smeri proti Benetkam, lahko le slutite, kaj se dogaja v morju, manj kot 20 metrov od obale. Naravni spomenik Rt Madona je bivališče neverjetno pestre množice podvodnih rastlin in živali. Razprostira do globine 38 metrov, kar je tudi najgloblja točka Tržaškega zaliva. Ta košček morja mnogi imenujejo podvodni Triglav.

Svetilnik na sami konici piranskega polotoka je del povezanih objektov, ki jih poleg svetilnika in utrdbe s svetilničarjevim stanovanjem sestavljata še cerkev Marije Zdravja in stolp. Znamenita kamnita utrdba je bila sezidana leta 1617 in je bila del nekdanjega mestnega obzidja. Svetilnik je postala v času med 1871 in 1872, ko so nanjo postavili rdečo luč in zraven nje manjši kamniti objekt za potrebe strojnice. Stanovanje za svetilničarja je bilo na utrdbi narejeno leta 1874. Sezidano je iz belih kvadrov istrskega kamna.

Cerkev na rtu Punte, ki se naslanja na svetilnik in nekdanjo utrdbo, je bila omenjena že v 13. stoletju kot cerkev svetega Klementa, zaščitnika mornarjev. Leta 1631 pa so jo zaradi epidemije kuge preimenovali v cerkev sv. Marije Zdravja. Srednjeveška cerkev je bila v sredini 18. stoletja barokizirana. Na stropu ladje se nahaja rokokojska štukatura z glavnim poljem, v katerem je reliefna upodobitev alegorije Caritas.

Od celotnega piranskega obzidja na morski strani sta na Piranski punti ohranjena renesančna rondela iz leta 1508 ter del obzidja z nekaterimi mestnimi vrati. Med najstarejšimi so polkrožno zaključena Miljska vrata z mestnim stolpom, predelanim v stanovanjsko hišo.

Na trg, ki se je nekoč imenoval Stari trg – Piazza vecchia, se stekajo glavne piranske ulice. Trg je zato nekdaj veljal za glavni mestni trg. Na sredi trga je kamnit zbiralnik deževnice, ki je bil zgrajen po hudi suši v 18. st. V zbiralnik so bili speljani žlebovi s streh okoliških hiš. Voda je pronicala skozi kamnite bloke ter se prečiščena zbirala v velikem vodnjaku. Vodo so črpali z ročno črpalko, ki se je ohranila do danes. Vhod na ploščad krasita kipa Pravice in Postave.

Židovski trg je nastal po beneškem vzoru tamkajšnjega židovskega geta. Eden od treh atrijev je imel nekoč vkopan podzemni vodnjak, v katerega se je z okoliških streh stekala deževnica. Nanj danes spominjajo večja osmerokotna plošča iz belega kamna in štiri manjše plošče z luknjicami, skozi katere se je v vodnjak zbirala voda. Plošče so delo znanega piranskega kiparja Janeza Lenassija. Blizu je cerkev svetega Štefana, ena najstarejših piranskih cerkva, ki ima za oltarjem stopnišče do visokega podstrešja, kjer so zasedali člani bratovščine za srečno zadnjo uro.

V Piranu se je ohranilo sedem mestnih vrat, ki so omogočala vhod v mesto skozi obzidje. Dolfinova vrata, postavljena v 15. stoletju, so najlepše ohranjena gotska vrata v mestu. Krasi jih grb s tremi delfini. Tudi Poljska vrata so iz 15. stoletja. Ob njih je nekoč stala cerkev, povezana z mestno hišo. Baročna vrata svetega Jurija, obnovljena v 17. stoletju, so zlita s sodno palačo, zgrajeno na mestu nekdanjih skladišč za žito in moko. Poleg najstarejših Miljskih vrat in prvih Rašporskih vrat v gotskem stilu, ki ste jih na sprehodu že videli, so ohranjena še druga Rašporska vrata z zašiljenim lokom ob strnjenem delu obzidja s stolpi, ter renesančna vrata Marčana iz 16. stoletja.

Mogočna neoklasicistična palača Barbojo Fonda Trevisini združuje priimke pomembnih Pirančanov. Glavnino sredstev za njeno izgradnjo je prispeval visoki mestni solni uradnik Giuseppe Barbojo, lastnik številnih solnih polj, predsednik solnega sveta Dvajsetih in nekaj časa tudi piranski župan. Palača je bila zgrajena v letih 1824–1826, zdajšnje ime pa ima po zadnjih večinskih lastnikih – članih družine Trevisini.